Evropa Osebno

Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit. Stephen Clark je vodja oziroma direktor pisarn Evropskega parlamenta v državah članicah Evropske unije.

Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića. Z Duškom Domanovićem o pesništvu, novinarstvu, družbeni kritičnosti, tudi o “kafani” in o tem, zakaj ni nikoli postal nogometaš.

Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.

Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.

Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.Kakšne načrte za svojo športno kariero ima skakalna zvezdnica in kako se razumejo s sotekmovalkami? Pove tudi, koliko znanja slovenščine je v preteklih dveh letih že osvojila.

Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.Prvo samico je poimenoval Dolores, drugo Odpirač za konzerve. Eden od vrhuncev filma je trenutek, ko se Odpirač za konzerve odpravi jest in se za tri četrt ure potopi. Mladiči se ne morejo potopiti tako globoko, zato ta čas počakajo pod gladino. Igrajo se, na njih popazi kak drug kit. Tokrat pa je samica svojega mladiča v varstvo zaupala Patricku. Za spektakularne posnetke podvodnega življenja in druženja ter sporazumevanja s kiti v dokumentarcu je poskrbela sogovornica Evrope osebno Gail Jenkinson. V filmu Patrick in kit glavač lahko vidimo tudi posnetek desetih mladih kitov, ki so nasedli. Ne razumemo povsem, zakaj nasedejo, vzrok pa bi lahko bili zvoki vojaških plovil. Gail pravi, da je med pr

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.

Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu. "Občutek, ko se vzpenjaš na vrh gore, na kateri pred teboj ni bilo nikogar, je neverjeten," pravi Sean Burch. "Nekako tako, kot bi hodil po Luni, kjer pred teboj še ni hodil nihče. Ko sem bil prvič nekje prvi, to je bilo na Grenlandiji, me je to takoj zasvojilo." Je prvi Virginijec, ki je osvojil Mount Everest, za kar se je odločil ob 50. obletnici prvega pristopa na streho sveta. Takrat je spoznal ledne doktorje, o katerih je posnel dokumentarni film, ki je na letošnjem Festivalu gorniškega filma prejel nagrado za najboljši film o gorah, športu in avanturi. Če ne bi bilo lednih doktorjev, marsikatera odprava nikoli ne bi prišla na Everest. Ledni doktorji imajo pomembno delo, o katerem pa nihče ne ve ničesar, niti o tem, kako živijo, ali koliko so plačani za svoje delo, ki pa je izjemno zahtevno. Sean Bur

Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser. Poiskal je slovenskega serviserja Slavoja Muleja, o katerem je kot najstnik bral v knjigi Bele arene, in ta ga je naučil pripraviti alpske smuči. Štiri leta in pol je delal v avstrijski smučarski reprezentanci, lani pa je Salzburg zamenjal za Ljubljano in postal serviser v slovenski ženski skakalni reprezentanci. Banjalučan Đorđe Srdić, ki pravi, da ne sme biti vsak dan samo profesionalen, ampak si moramo vzeti čas tudi za šale, je ob smučarskem tudi hribovski fanatik in seveda je zanj najlepši "hrib" v Sloveniji Triglav.

Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris. Pojasnjuje, zakaj je njegov navdih Michael Jordan, kje najraje ustvarja in zakaj sploh ne dela veliko. Kris Shoeters!

Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz. To je bil nekdanji košarkar DeAnthony Langston. On in Eric Cooper sta bila prva Američana, ki sta zaigrala za ljubljanski klub. DeAnthony Langston je odraščal v zlogalsni soseski Watts v Los Angelesu, košarko je začel igrati relativno pozno. Po Olimpiji je šest let igral na Japonskem. Zdaj je še vedno aktiven v košarki. Je trener srednješolske ekipe, srečal pa se je tudi s slovenskim košarkarskim zvezdnikom. Pravi, da ima Luka Dončić enak učinek na ameriško košarkarsko kulturo, kot jo je imel Michael Jordan na evropsko. Tudi Jordana pozna osebno, saj sta skupaj igrala v filmu S

Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru. Foto: Nik Erik Neubauer/Društvo novinarjev Slovenije

Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje. Nekaj takega se človeku zgodi, ko ga pozdravi Mathieu Amalric. Svetovno slavo mu je leta 2008 prinesla vloga v filmu Kvantum sočutja, kjer je kot negativec stal nasproti najbolj slavnemu vohunu na svetu Jamesu Bondu. V njegovem igralskem opusu so še vloge v filmih Wesa Andersona: Grand Budapest Hotel in Francoska depeša, v filmu The Diving Bell and the Butterfly oziroma Potapljaški zvon in metulj ter mnoge druge, ki so mu prinesle številne stanovske nagrade. A Mathieu Amalric veliko raje sliši, da je najprej režiser, šele potem igralec.

Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.

Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta. Paul Bray je televizijski komentator, dolgoletni predsednik angleške zveze in njen nekdanji reprezentančni trener.

Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!

Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!

Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!