Petkova Centrifuga

Čas teče in reke se ne da obrniti v svoji strugi, pomladni dan se neizogibno prevesi v poletnega. V toku s časom bredemo skozi iztekajoči se teden, oziraje se na leta, ki tečejo in niso drug drugemu enaka. Leto vlade, leto RTV, leto obljub … čakajoč dejanja, ki ne bodo le priložnostna gesta. Od najvišjega vrha sveta do razbeljenih afriških tal in vse do presvetlega in prezgodnjega neba. Skozi pomladni dan v poletnega vas v tokratni Petkovi centrifugi popelje Maja Ratej.

Prosto po pokojnem pesniku Venu Tauferju: v naši zeleni vesoljski mlaki, živijo pravi vodenjaki … Uradujejo od Turčije do Rusije, tudi v Sloveniji jih imamo nekaj. Primitivizem in rasizem se vse bolj širita po igriščih in spletiščih, politika je še naprej igra z ljudmi, ustavno sodišče pa ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. S strani politike na silo in umetno posajeni vodenjaki v RTV mlaki so predolgo opletali z zvitimi repi svojih političnih sejalcev. Tudi po odločitvi ustavnega sodišča bo pot do integritete in stroge profesionalnosti še zelo trnova, tudi ali predvsem zaradi politike in politikov vseh provenienc, političnih satelitov vseh barv …

Glede na vreme, ne le zadnjega tedna, ampak celotnega maja, utegne ta Centrifuga pregoreti. O težavah, ki sta jih povzoročila dva sredozemska coklona predvsem na severovzhodu Slovenije, pa tudi viharnemu dogajanju na političnem prizorišču, kjer se politiki spet ukvarjajo le s preteklostjo in ne prihodnostjo.

Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.

Minuli teden je imel dva obraza - najprej nedelovnega in praznično sproščenega, nato pa si je nadel bolj divjo in žal tudi krvavo podobo. Obdani smo bili z nasiljem. V Srbiji po dveh grozljivih napadih razmišljajo, kako bi se lahko orožja znebili, v Evropski uniji razmišljamo, kako bi ga lahko več proizvedli. Ob vseh dogodkih tedna, ki zelo realno in zelo boleče vplivajo na naša življenja, pa se bo na koncu v zgodovino verjetno vpisal le eden, ki nima nobenega vpliva na naš vsakdanji kruh in bodočnost.

Smo pred in po praznikih, času, ko gremo na oddih ali kaj postorimo v hiši ali stanovanju. A zunanji svet se seveda ne zmeni za naše načrte in se vrti naprej.V Ljubljano so v torek prišli jezni kmetje in kmetice. Z upravičenimi zahtevami in tudi z nerazumevanjem nekaterih okoljskih tem. Ameriški predsednik Joe Biden je tudi uradno oznanil, da se bo potegoval za še en mandat, vojni v Ukrajini pa se je pridružila še ena resna kriza: nemiri in nasilje v Sudanu.

Tatjana Pirc pripoveduje o traktorjih na nebu in zemlji, obljubah, medvedih, interpelaciji, integraciji, sodnikih, piškotih, sapioseksualcih, predvsem pa o pogumnih, solidarnih in dobrih ljudeh.

Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.

Oko za oko bo oslepilo svet, a v skladu z vseprevladujočo ideologijo sreče lahko propademo vsaj srečni. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.

Inflacijo načrtovanih reform skuša vlada naslavljati z inflacijo strateških svetov. Ti pomagajo zadeve reševati z inflacijo časovnic. Ni povsem jasno, ali v njih res snujejo rešitve na področju zdravstva, prehrane, gospodarstva in sovražnega govora ali skušajo zgolj v javnosti z novimi časovnicami ustvarjati vtis, kako trdo delajo. Nazadnje je minuli teden zaživel že četrti strateški svet – za boj proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru, v katerem so se znašli znani in vplivni nevladniki. In se po tihem začeli preobražati v – vladnike! Kot ugotavlja sogovornica v tokratni Centrifugi, bi lahko bila časovnica tudi beseda leta!

Življenje je včasih zelo podobno podeljevanju oskarjev. Največ časa preživimo v zakulisju, pred očmi se nam vrtijo filmi, spodbujamo poražence, ploskamo zmagovalcem, morda se kdaj celo znajdemo na odru, ker ga je treba počistiti, ali pa, če smo dobro odigrali kakšno stransko vlogo … V Petkovi centrifugi Tatjana Pirc podeli oskarje filmom Pravokotnik žalosti, Vlada, ki je šla na hrib in se vrnila z gore, JEKLO 2, Moč besede in samo ljubezen, Na RTV nič novega.

Prav je, da praznujemo mednarodni dan žensk. Ampak kot pravi grafit: naj bo 8. marec vsak dan. Metaforični vodni topovi patriarhata na pravice žensk merijo neprestano. 300 let je predolga doba, da bi čakali na enakopravnost! Namesto rož enako plačilo! Velja za vse politične opcije. Najmanj, kar moramo narediti, je, da stopimo zraven proti vodnemu topu, tako kot so stopili h gruzijski protestnici. Lahko si zatiskamo oči, pometamo pod preprogo ali se zapiramo v kitov trebuh, ampak če smo že pri grafitih: Prihodnost bo feministična ali pa je ne bo. Kar pomeni: ali bomo enakopravni ali pa nas ne bo. Boj žensk je naš boj.

Smo v letu 2023, ne 1984, zato ga bo treba posodobiti. Koga vse bi še izbrisali iz novoreka ob ruskih umetnikih in besedah iz knjig Iana Fleminga ter Roalda Dahla? Komentar preteklega tedna pripravlja Gorazd Rečnik.

Teden je postregel z množico drug v drugega prelivajočih se dogodkov, da smo jim komaj sledili, prav tako pa so bile njihove posledice povsem diametralne. Letošnji pust smo dočakali v polni in razuzdani podobi. Žalostna podoba pa je bila v zgodovinsko paradni slovenski disciplini: v slalomu, kjer nas redno prehitevajo narodi brez Alp. Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici se za razliko od otvoritvene slovesnosti z domačim obiskom ne more pohvaliti. V silni gneči družbenih prioritet smo nalašč postavili na zadnje mesto, ki si ga kljub drugačnim napovedim, očitno v resnici zasluži RTV, zadržanje Ustavnega sodišča.

Kaj od besedne zveze mednarodna skupnost še obstaja? Kriznih in tudi vojnih žarišč je vsak dan več. Pred prvo obletnico ruskega napada na Ukrajino govori le še jezik orožja, v ravno prav odmerjenih količinah. Rusija povsem odtujeno razmišlja o novih zunanjepolitičnih konceptih. ZDA so tudi ta teden, tudi s kanadsko pomočjo, sestreljevale neidentificirane leteče predmete, vsaj domnevno kitajske izdelave … Kitajska pa seveda posluje, ozračje se segreva, Zemlja vrti. V čudoviti deželici med Alpami in Jadranskim morjem pa se večinoma vse vrti okrog plač. In ničle, pozitivne ničle. O poslanstvu pa nič.

Ob apokalipsi v Turčiji je postalo jasno, kako majhnim in relativno nepomembnim političnim pretresom je nenehno izpostavljeno naše družbeno okolje. Slike ljudi, upajočih na rešitev svojcev, znancev, otrok, ki jih je v Turčiji in Siriji prizadel uničujoč potres, nas vnovič opominjajo, kako nemočna bitja smo v odnosu do usodne sile narave in planeta, ki je naše edino zatočišče za življenje. In če se domača tla niso zatresla pod našimi nogami, pri nas ne manjka družbenih in političnih pretresov, ki se zdijo v primerjavi s katastrofo apokaliptičnih razsežnosti v Turčiji in Siriji nepomembni … Od prerekanja, ali po 20 letih izročiti Prešernovo nagrado umetnici, ki je tedaj ni sprejela, do izboljševanja plač najslabše plačanim. Pa vendarle dvigovanje najnižjih plač lahko povzroči pretres – v glavnem med tistimi, ki zaslužijo veliko več od minimalne plače.

Odkritje ruskih vohunov je za hip premaknilo pozornost iz naših tradicionalnih delitev. A so bile dan kasneje že nazaj. Vlada napoveduje reforme, opozicija interpelacije, sindikati proteste. A začenja se kurentovanje in kurenti napovedujejo pomlad. Čas sprememb in optimizma, ko spet verjamemo, da dobro na koncu vedno zmaga.

Vse se začne z besedami. Auschwitz, ruska agresija, umori, zlorabe, nacionalizem in propaganda. Z besedami pa se lahko začne tudi pot k sreči in uspehu. Zato besede izbirajte premišljeno. Še najbolje bi bilo, če bi sledili besedam Celine Biniaz, ki je preživela grozote holokavsta: "*Ne sovraži!"

Znamenit citat iz Alana Forda pravi: “Mi ničesar ne obljubljamo, in to tudi izpolnimo.” Kako bi se glasil negativ tega citata, “mi veliko obljubljamo …”, prepuščamo vaši domišljiji. Oziroma času. Oziroma odloku o prepovedi sneženja, ki nastopa v tokratni centrifugi. Medtem pa čakamo na učinkovit, digitaliziran in finančno vzdržan zdravstvstveni sistem, kot ga je danes opisal minister za zdravje. Zdravstvena reforma pa bo po finskem in ne estonskem modelu. To je novost, ki je gotovo dobra. Finsko se sliši še bolje kot estonsko.