Ars Humana

Eden od očetov sodobne psihiatrije, leta 1980 preminuli Franco Basaglia, je nedvomno revolucioniral psihiatrijo in pristop k zdravljenju duševnih bolezni ne samo v Italiji, temveč tudi širše. Deloval je med drugim v nam bližjima Gorici in Trstu. Marca letos je minilo sto let od njegovega rojstva in ob tej priložnosti so naši tržaški radijski kolegi na Radiu Trst A v kontekstu oddaje Hevreka posvetili epizodo Francu Basaglii. O pomenu njegovega mišljenja, delovanja, o zapuščini in pomenu duševnega zdravja danes se je Poljanka Doljak pogovarjala s psihologom in voditeljem radijske oddaje Caterpillar Massimom Cirrijem. Foto: Pixabay (https://pixabay.com/users/mohamed_hassan-5229782/)

Sta literatura in šport kakorkoli povezana, kako šport živi v literarnih delih in ali je športnica oziroma športnik lahko navdih za neko literarno delo – o teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki je nastal leta 2013 in v katerem predstavljamo, kako sta lahko povezana literatura in šport. Gosta sta dr. Primož Repar, urednik ponatisa eseja Marjana Rožanca z naslovom Demon Iva Daneua (KUD Apokalipsa, 2013) in Esad Babačić, pesnik, publicist s področja športa ter urednik antologije slovenske poezije športa z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks (Hiša imen, 2022). Na fotografiji Ivo Daneu, olimpijska legenda, udeleženec treh olimpijskih iger (Rim 1960, Tokio 1964, Mehika 1968); vir: Olimpijski komite Slovenije.

Zakaj je razsvetljenstvo s številnimi družbenopolitičnimi idejami, osredotočenimi na znanje, pridobljeno z razumom in na empirični osnovi, začetek in temelj moderne Evrope? Kaj je to kulturno, filozofsko in umetniško gibanje doprineslo k razumevanju človeka, znanosti, napredka in družbe? In ali se še vračati k razsvetljenskim idejam? O tem v pogovoru, ki je bil posnet leta 2010. Sodelujeta zgodovinar drr. Igor Grdina in filozof dr. Igor Pribac. Foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier – Večer v salonu pri gospe Geoffrin (1755); vir: Wikipedija

Nikolaj Kuzanski (1401–1464), "zadnji véliki filozof umirajočega srednjega veka", je bil tudi humanist, mistik, teolog, matematik, astronom, kardinal in diplomat, ki je močno zaznamoval svoj čas tako na področju mišljenja kot tudi na področju politike in takratne cerkve. Danes je njegovo glavno delo De docta ignorantia (1440) oziroma O učeni nevednosti, v katerem med drugim razlaga, da je univerzum brezmejen in da vsaka posamezna stvar v univerzumu že predstavlja sam univerzum, mejnik med poznim srednjim vekom in renesanso. Predstavljamo tega še danes zanimivega misleca. Gost je dr. Igor Škamperle, poznavalec njegove misli. Foto: Wikipedia

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija

Michel De Montaigne (1533–1592), oče eseja in eden najpomembnejših filozofov francoske renesanse, je v svojem pisanju združeval priložnostne anekdote iz svojega življenja z intelektualnim vpogledom v človeško naravo. Moralist brez moraliziranja. Vpliven mislec, ki je raziskoval jaz brez da bi stavil na analize, definicije ali ideologije. Njegovi Eseji (1588) so do danes ostali eno največjih in najbolj vplivnih del evropske humanistične dediščine. Ob izidu integralne verzije slovenskega prevoda, ki je izšel z letnico 2023 pri založbi Beletrina, predstavljamo tega samosvojega misleca in njegovo monumentalno delo v treh knjigah. Sodelujeta prevajalec Branko Madžarevič in poznavalec dr. Primož Vitez. Foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva).

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem,

V nedeljo bodo na Rožniku podelili nagrado kresnik za najboljši izvirni roman preteklega leta. A v pogovoru nismo špekulirali o morebitni nagrajenki oziroma nagrajencu, temveč smo pod drobnogled vzeli same literarne nagrade. Z urednicama in literarnima kritičarkama Ano Geršak in Veroniko Šoster ter s pisateljem, urednikom in profesorjem založniških študij na ljubljanski Filozofski fakulteti Andrejem Blatnikom smo pretresali stanje slovenskih literarnih nagrad. Jih je dovolj? Kakšen je njihov učinek in vloga? Zakaj so pomembne tudi nominacije? In nenazadnje, kaj sploh nagrajujemo in kaj nam to govori o sodobnih slovenskih literarnih trendih? Foto: RTVSLO

Trajnostna načela ravnanja z okoljem se uveljavljajo tudi na področju kulture. Kako zmanjšati ogljični odtis koncertov, razstav, predstav? Kako zagotoviti čim bolj trajnostni, energetsko učinkoviti, prevoz obiskovalcev kulturnih prireditev? Kako tudi bolj ozavestiti izvajalce in občinstvo, da bolj odgovorno ravna z okoljem na kulturnih prireditvah? O bolj prijaznem odnosu do okolja v sektorju kulture razmišljajo gostje: Ines Kežman z Zavoda Motovila, Gaja Brecelj iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Tamara Bračič Vidmar z Zavoda Bunker. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay

Franz Kafka, češko-avstrijski pisatelj judovskega rodu, danes, sto let po smrti, velja za enega najpomembnejših nemško pišočih pisateljev 20. stoletja. Vpliven avtor, posebnež med posebneži, ki je v zadnjih desetletjih postal tudi popkukturni fenomen. V pogovoru s filozofom prof. dr. Mladenom Dolarjem razmišljamo o razsežnostih njegovega dela. Foto: Wikipedija

Razgledali se bomo po gledališki pokrajini enotnega slovenskega kulturnega prostora današnjega trenutka. Z gostjo Alenko Hain, režiserko, koreografinjo in angažirano gledališko ustvarjalko na avstrijskem Koroškem, ter gostoma, Danijelom Malalanom, direktorjem Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Juretom Novakom, direktorjem in umetniškim vodjo Prešernovega gledališča Kranj, bomo osvetlili tematike in njihove raznolike načine uprizarjanja, ki jih dandanes lahko gledamo na slovenskih odrih, sodelovanja ter idejne in umetniške izmenjave gledaliških umetnikov, ki sicer delujejo v sredinah različnih kulturnih in produkcijskih mikro-okolij. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: dvorana Prešernovega gledališča Kranj, pgk.si, izsek

Mednarodni glasbeni festival Druga godba, ki je vedno temeljil na novih pristopih in odkrivanju manj znanih glasbenih vsebin, že desetletja spaja globalno in lokalno, tradicijo in vpetost v sodobne glasbene tokove. Gre za enega najbolj mednarodno uveljavljenih festivalov pri nas, ki ponuja vpogled v glasbene tradicije in kulture raznih narodov. Kako pa je Druga godba spreminjala glasbeno in koncertno dogajanje pri nas, kakšna je bila njena družbena vloga in v čem je pravzaprav sploh ta njena "drugost" oziroma drugačnost – o tem v pogovoru ob njenem visokem jubileju. Sodelujejo Bogdan Benigar, Miha Zadnikar in Zoran Pistotnik. Na sliki izrez grafične podobe 40. izvedbe festivala Druga godba

Jožef Muhovič je akademski slikar in grafik, doktor filozofije, likovni teoretik, publicist in leksikograf, upokojeni univerzitetni profesor, ki je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani služboval 39 let in pol, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Kot veliki premišljevalec likovne umetnosti – tako po njeni strukturni plati kot tudi vplivu na družbo – je med drugim avtor Leksikona likovne teorije, ki vsebuje čez 800 gesel na skoraj 900 straneh. Že davno je namreč začutil potrebo, da, kot pravi Konfucij, poimenuje pojme. In čeprav bi se komu navzven zdelo, da je njegovo področje raziskovanja povsem formalno, prav s svojimi knjigami, članki, eseji pokaže, kako je likovna teorija v bistvu živa ter da je ni strah segati tudi zunaj racionalnega in v duhovno dimenzijo. Vedno znova se ob tem pokaže še pomen ''nevidnega'' v likovnem ustvarjanju, ki ga sicer Muhovič jasno ločuje od samo vizualnega. Citira na primer Mauricea Merle

Dober mesec pred volitvami v evropski parlament lahko v oddaji Ars humana izveste, kako o kulturi razmišljajo parlamentarne stranke, natančneje njihove predstavnice Mija Aleš (vse življenje dejavna na področju kulture, Slovenska ljudska stranka), kustosinja Zdenka Badovinac (Levica), evropska poslanka Ljudmila Novak (Nova Slovenija) in predstavniki političnih strank bivši minister za okolje in prostor Jure Leben (Gibanje Svoboda), predsednik Sveta Socialnih demokratov za kulturo Dejan Prešiček ter evropski poslanec Milan Zver (Slovenska demokratska stranka). Z njimi se pogovarja, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.

Knjige se umikajo s polic, vedno bolj nas obkrožajo vizualne podobe. Ne le v prostočasnih dejavnostih, ampak tudi po šolah in univerzah. V ospredje stopajo vizualne ponazoritve, tako v pedagoških procesih kot v znanstvenih publikacijah. Ker moč besede peša, tudi nekateri znanstveniki in pedagogi zagovarjajo vizualno moč argumenta. Kakšno argumentacijsko moč pa ima vizualno? Kaj je sploh mogoče sporočiti z vizualnim? Gostje so: redni profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar, redni profesor za estetiko dr. Lev Kreft in vizualni umetnik, strokovnjak za komuniciranje Vuk Ćosić. Foto: Pixabay

Immanuel Kant (1724–1804) je eden od osrednjih mislecev razsvetljenstva. Ta nemški filozof in oče moderne filozofije predstavlja prelomnico v zgodovini evropskega mišljenja, prelomnico, ki jo določa njegov sistem transcendentalnega idealizma. Znamenite tri Kritike – Kritika čistega uma (1781, prevod 2019), Kritika praktičnega uma (1788, prevod 1993) in Kritika razsodne moči (1790, prevod 1999) – in nekatera dela iz predkritičnega obdobja, pa tudi pozna dela, kot je na primer Spor fakultet – pri nas objavljen v knjigi z naslovom Zgodovinsko-politični spisi (2006) – , so pomembna in odmevajo še danes. In zakaj je Kant tako velik – o tem v pogovoru ob njegovem jubileju s prof. dr. Zdravkom Kobetom, profesorjem z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in prevajalcem Kantove prve Kritike. Foto: Wiki

Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarn