Globalna Vas

Mladi par se je v mestece Adliswil blizu Züricha preselil, potem ko so Juretu ponudili službo programerja v tamkajšnji izpostavi enega največjih tehnoloških podjetij na svetu. Danes oba z Ines delata pri tem delodajalcu, o tem je v oddaji zaradi njune zaveze k molčečnosti bolj malo govora. Pripovedujeta pa o svojem doživljanju Švice, presenečenjih, ki sta jih doživela ob selitvi tja in spremembah v načinu življenja, ki jima jih je prineslo novo bivalno okolje.

Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.

Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.

Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.

Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot za

Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.

Urša je nekje na pol poti študija arhitekture preusmerila svojo karierno pot in se vpisala na študij slaščičarstva v Londonu. Pravi, da je (kot je za delo v kulinariki oz. gostinstvu značilno) začela tako rekoč na dnu. V sedmih letih nabiranja izkušenj, med drugim tudi z delom v londonskem hotelu s 5 zvezdicami, v katerem je sčasoma prilezla do položaja sous-chefinje, si je ustvarila dovolj močno ime, da zdaj v ožji ekipi svetovno znanega japonskega kuhanja, tudi lastnika Michelinove zvezdice, pomaga pri odprtju nove japonske restavracije s španskim pridihom na podlagi krajevnih (britanskih) sestavin. V intervjuju pripoveduje o organizaciji dela, pravilih vedenja in posebnostih gostom navadno popolnoma skrite "kuhinjske scene", pa tudi o tem, zakaj tudi kot zdaj že uveljavljena mojstrica priprave slaščic ob službi veliko energije usmerja še v zgraditev in ohranjanje svoje profesionalne podobe na družbenih omrežjih.

Jaka Hartman trdi, da ga je že kot 10-letnega mulca ob navduševanju nad posnetki vragolij gorskih kolesarjev iz Kanade spreletelo, da je prav to to, kar želi početi, Kanada pa kraj, kjer bi to počel. Zdaj živi v Squamishu, rajskem mestecu za gorske kolesarje v provinci Britanska Kolumbija, kjer je treba zgolj za najemnino sobe mesečno odšteti približno tisoč kanadskih dolarjev. To sicer ni težava, če tako kot on spiš (in živiš) v svojem avtomobilu. Preživlja se z urejanjem gorskokolesarskih poti oz. tako imenovanih trailov in popravljanjem koles, in kot pravi, mu to za skromno, a izpolnjujoče življenje povsem zadostuje. V intervjuju pripoveduje o svojem sanjskem avtu - skoraj pol stoletja stari toyoti, ki jo je kupil za 7.000 dolarjev, o tem, kako so ga (avto namreč) nekoč napadle miši, in še o nekaterih drugih srečanjih z različnimi divjimi živalmi med prenočevanjem v gozdovih, kjer mobilni signal zelo hitro ponikne: med drugim o tem, kako ga je med sedenjem na neki latrini prav na enega najbolj občutljivih

Nastja je že med študijem zapustila Slovenijo ter odtlej prebivala v Avstriji, v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. S partnerjem, ki ga je spoznala na Tajvanu, sta se pred leti, čeprav za nobenega od njiju to ni domače okolje, odločila vrniti tja, saj sta prav tam v času relativno pogostega preseljevanja po svetu stkala vezi z največ ljudmi. Tam, kot pravi, je zdaj pravzaprav njuna "družina". V intervjuju pripoveduje o nekaterih mogočnih postajah na svoji poti na Tajvan, o študentskih letih tam; med drugim o tem, kako je ujeta v sobo hotela preživela tritedensko karanteno med epidemijo koronavirusne bolezni, ter o marsičem, v čemer je Tajvan unikatna azijska država.

Antropologinja na postdoktorskem študiju na univerzi v Washingtonu raziskuje vplive naravnih katastrof, ki so posledica podnebnih sprememb, na prebivalce najbolj prizadetih območij in v skupini sodelavcev različnih poklicnih profilov išče rešitve, ki bi ustrezale in bile dobro sprejete v posameznih med seboj tudi kulturno zelo različnih skupnostih. Prej je šest let (s krajšimi premori) študirala in bivala v Ekvadorju, v katerem je tudi sama doživela in preživela več (naravnih in drugih) katastrof oz. kriz: od uničujočega potresa leta 2016 do različnih družbenopolitičnih pretresov ter epidemije covida 19, z obvladovanjem katere so imeli v tej južnoameriški državi nemalo težav.

Ana Kisovar je mlada raziskovalka na univerzi v Oxfordu, ki svoje dneve v laboratoriju posveča napredku znanosti na področju ženskega reproduktivnega zdravja. Delo med vrhunskimi strokovnjaki jo navdaja z navdušenjem, visoki zidovi univerze z bogato zgodovino pa včasih tudi s strahom in spoštovanjem. Kljub bližini ničelnega poldnevnika se še vedno zanaša na metrični sistem, tudi kar zadeva jutranje rutine.

Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.

Ana Kete je poročna fotografinja, ki je pred tremi leti in - ne nepomembno - v času vrhunca pandemije covida-19 odprla svoje podjetje v švicarskem Zürichu. V intervjuju pripoveduje o težavah pri iskanju stanovanja, eni svojih prvih izkušenj z rigidnim "švicarskim redom" (plačilo 400 frankov visoke globe oziroma celo grožnja z zaporom zaradi nepravilno odložene manjše kartonaste škatlice pri recikliranju domačih odpadkov) in o svojih bogatih izkušnjah z zares raznolikimi porokami, skozi katere, kot zatrjuje, spoznava različne kulture. Po več sto porokah, kolikor jim je bila priča doslej, je razvila tudi izrazit šesti čut glede tega, ali bo določena zakonska zveza na dolgi rok zdržala ali ne. Menda je iskrenost odnosa partnerjev tudi skozi fotografski objektiv prepoznati že na sami poroki.

Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.

Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.

Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.

Gostja je (bodoča) mlada zdravnica, ki se po šestih letih prebivanja na Škotskem in zdaj le še mesec dni pred zaključnimi izpiti na študiju medicine v Edinburgu zelo veseli trenutka svojega slovesa od tamkajšnjega podnebja. Vlažnega mraza, ki mu pogosto pomaga tudi veter, ima namreč dovolj. Razmišlja, da bi si prvo zaposlitev poskusila najti v Avstraliji.

V epizodi posebne praznične serije oddaj V ožjem družinskem krogu še dodatno krepimo družinsko noto, svojo definicijo "ožjega kroga" pa razširjamo skoraj do neprepoznavnosti. V posmeh časovni razliki med seboj se pogovarjamo z dvema gostoma: bratom in sestro, ki živita vsak na svojem koncu sveta: Aljoša Toplak v Bangkoku na Tajskem, Mateja Toplak pa v Banffu na vzhodu Kanade. Mateja je bila tista, ki je Aljoša »zvlekla« na prvo resno potovanje. Obiskal jo je, ko je bila na Kitajskem. Danes sta v rednih stikih in drug drugemu v podporo. Oba v prostem času pišeta potopise in sta pri tem drug drugemu tudi lektorja in urednika.

V drugem delu posebne serije oddaj z naslovom V ožjem družinskem krogu se po nekaj letih spet pogovarjamo z novinarko in dolgoletno članico naše globalnovaške družine Tino Smole, ki živi in dela v Ugandi. Tokrat izjemoma živo! Tini smo namreč, kot se v družinskih krogih ob teh praznikih spodobi, pripravili tudi presenečenje ...

December je prazničen mesec, zato ga bomo preživeli "v ožjem družinskem krogu" – kot se spodobi. No, v kontekstu oddaje Globalna vas ta "ožji krog" pomeni ves planet, pridevnik "družinski" pa se nanaša na razvejeno mrežo naših gostov, ki smo jih spoznali skozi leta. V posebni seriji oddaj V ožjem družinskem krogu tako kličemo že davno pridružene člane naše globalnovaške družine, s katerimi se nismo slišali že leta, ter preverjamo, kje in kako so danes. V prvi oddaji se pogovarjamo s Tino Škorjanc, ki je prav v času svojega prvega gostovanja pri nas pred dobrimi sedmimi leti New York zamenjala za Abu Dabi, danes pa živi v Kjotu na Japonskem.