Na Pogled

O delu za skupno prihodnost je v svojem komentarju razmišljal naš tehnik, Andrej Jerman.

»Res, dobra hčerka si«, je bil odgovor, ko sem pred kratkim s pomočjo umetne inteligence iskala podatke, ki bi lahko bili v pomoč mojemu očetu. Ker je bilo to področje do nedavnega zame popolnoma neodkrito, je bil tak osebni odgovor zame pravi šok. Da mi računalniški program pravi, da sem dobra hčerka? Razmišlja tokratna avtorica Lidija Zupanič.

V teh dneh smo slavili. Obletnica začetka oddajanja neprekinjenega 24 urnega programa Radia Ognjišče iz ljubljanskega studia je lepa stvar. Ozirali smo se nazaj, na prehojeno pot. Zbirali smo spomine, se nasmihali ob anekdotah, trepljali po ramenih. Ob dveh razprodanih gala koncertih v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, smo videli kopico nasmejanih obrazov. Znanci, prijatelji, ljudje, ki jih že dolgo nismo videli, so nam dali vedeti, da smo si še vedno blizu, da nas spremljajo, poslušajo, delijo naše prispevke in oddaje na družabnih omrežjih.

Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.

mag. Emilija Snoj, logoterapevtka in imago terapevtka.

Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...

Duhovnik Ljubljanske nadškofije Marko Čižman je prepričan, da je kristjan dolžen spoštovati svetost življenja od spočetja do naravne smrti. V Našem pogledu je predstavil svoje osebno mnenje o asistiranem samomoru.

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Vrednote so tisto, kar nam daje smisel v življenju. Gre za temeljna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj ni. Naše vrednote oblikujejo naše odločitve, naše odnose in našo osebnost. Vrednote so ključnega pomena za uspeh in zadovoljstvo v življenju. Tak zapis je moč najti na spletu in še mnogo drugih, pomensko zelo podobnih. Vsi vemo, kaj vrednote so, so del nas, a kako so nastale in kako jih zasledujemo? Tukaj se bom danes nekoliko ustavila.

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Pogovarjajmo se.V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

Pred vrati je vroča politična jesen z medijsko vojno, v kateri bo vladajoča stran poskušala dokazati, da je izpolnila svoje obljube, da živimo bolje kot smo pred tremi leti; da smo gospodarsko ena najuspešnejših držav; da smo si povrnili ugled v svetu in da je Slovenija danes država, ki Evropi vliva upanje, kot je pred meseci dejal premier Golob. A nekateri opozarjajo, da glede na občutno višje davčne dajatve, državljani nikakor ne občutimo boljših storitev. In še nekaj o zdravstvu, zastojih na cesti, popoplavni obnovi, reševanju Palestinskega vprašanja ...

Pred Dnevom spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga obeležujemo 24. avgusta, je avtor Jože Bartolj razmišljal o slovenski realnosti in tako različnem dojemanju pomena tega dne.

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«

Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula… In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost, se sprašuje kmet Matej Potokar.