Kulturni Fokus

Mladen Dolar: Vedno so mi bili všeč ekstremni tipi literature in filozofije. Resnica je vedno v skrajnosti.

Informações:

Synopsis

Če se razgledamo po pisanju zadnjih nekaj prejemnikov Nobelove nagrade za književnost – recimo po delih Annie Ernaux, Olge Tokarczuk ali Jona Fosseja –, tedaj lahko ugotovimo, da je sodobna svetovna (ali, vsaj, evropska) literarna produkcija v razmeroma dobri kondiciji. Pa vendar se lahko zelo utemeljeno vprašamo, ali ta literatura dosega tudi višine in globine leposlovnih del, ki so na Zahodu nastajala pred približno stoletjem, v času torej, ko so ustvarjali Marcel Proust, Franz Kafka, Fernando Pessoa, James Joyce, T. S. Eliot in Samuel Beckett? Zdi se namreč, da so ti avtorji, ki jih literarna zgodovina označuje kot moderniste, s svojo prozo oziroma poezijo preobrnili epoho in povsem na novo opredelili mesto, ki ga človek zavzema v svetu, da so torej, še drugače rečeno, spisali literaturo, ki jo v intelektualni zgodovini evropske civilizacije lahko postavimo ob bok grških tragedov, Danteja, Shakespeara ali Goetheja. Kako neki jim je to uspelo? Kako razumejo temeljne e