Kulturni Fokus

Primož Ekart, igralec in režiser, je nedavno v razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani režiral in za gledališki prostor priredil intermedijsko uprizoritev z lutkami Severni sij.Erdman svojevrstno dramsko, gibalno, vizualno – zvočno interpretacijo romana Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske.Gre za večpomenskost uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta, nekdaj in danes ter za iskanje zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji. Intermedijsko zasnovan koncept predstave ustvarja dinamična razmerja in sozvočja med številnih uprizoritvenimi izrazi, vizijami, jeziki, pripovednimi paradigmami in perspektivami. V uprizoritveni manifestaciji časovno in krajevno določene družbene anomije – leta 1938 v Mariboru, se namreč nizajo tako video projekcije, dialoški in monološki dramski elementi, kot koreografija groteskne maškarade in morbidnega dramoleta denimo… Raztrgana duševnost psihotičnega prišleka, ki se v tem mestu

Družbena poetika zajema kolektivne in individualne pesniške prakse, ki so jih razvile/i predvsem umetnice in umetniki z družbenega roba, čeprav ustvarjajo dobiček za lastnike kapitala. Druži jih zavedanje svojega položaja in upanje, da bo upor enkrat le mogoč in se bo družba preobrazila. Navadno pripovedujejo o porazih in zmagah, delovnih razmerah, skrbeh, trudu, da preživijo, izkoriščanju, zlorabah in diskriminacijah, ki jih doživljajo. Njihova pesem je "ljudska zgodovina, pisana od spodaj", če uporabimo citat iz knjige Družbena poetika, ki tako pesnjenje dokumentira in navaja izkušnje spregledanih ljudi na vseh koncih sveta, ki so prijeli za pero in še pišejo, velikokrat v lokalnih jezikih. Gost oddaje je Blaž Gselman, literarni zgodovinar in prevajalec, ki je prevedel Družbeno poetiko Marka Nowaka in napisal spremno besedo h knjigi, sicer pa je tudi doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar:

Med najbolj prepoznavnimi deli arhitekta Jožeta Plečnika je ljubljanska monumentalna Narodna in univerzitetna knjižnica. Zrasla je na mestu nekdanjega plemiškega dvorca, za katerega je bil usoden uničujoč potres, vendar jo tudi poznejša že dokončana knjižnična palača ni odnesla brez prask in požganega gradiva … Pred začetkom gradnje stavbe in pozneje so bila mnenja ljudi o tem, kako zelo Slovenci potrebujemo takšno ustanovovo, poenotena. Čeprav so pred drugo svetovno vojno dokončani novi knjižnični prostori kmalu postali pretesni, tako za naraščajoč fond knjig, kot za zaposlene in za obiskovalce, čeprav je že dolgo v načrtu nova, sodobnejša osrednja knjižnična ustanova, jih obiskujemo še danes. Arhitekt Jože Plečnik je vendar razmišljal o velikem duhovnem pomenu in za narod dolgotrajnem smislu, ki ga knjižnica predstavlja. V Plečnikovem letu, letos namreč praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva, poteka kar nekaj dogodkov, ki jih spremlja tudi citat, z arhitektovo roko zapisan leta 1933: »Knjižnica je ne

Tesen oseben odnos med literarnima velikanoma slovenskega 20. stoletja je pomembno zaznamoval tudi našo širšo zgodovino V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o prijateljstvu. A ne o prijateljstvu na sploh, nismo ga torej obravnavali kot nekakšen objekt načelnega filozofskega zanimanja ali motrenja, temveč smo v precep vzeli neko čisto določeno, čisto konkretno prijateljstvo, ki se je, kajpada, začelo kot stik med dvema zasebnikoma, se z leti in desetletji poglabljalo in raslo, navsezadnje pa celo ključno zaznamovalo slovenski javni prostor. Prijateljstvo, ki nas je torej zaposlovalo, je bilo tisto med Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem, ki bi prav danes praznoval 109. rojstni dan. Kako sta se ta dva velikana slovenske literature oziroma kulture spoznala, kaj sta dajala drug drugemu in kako je njuno zavezništvo spremenilo našo zgodovino, smo preverjali v pogovoru s človekom, ki je sam prijateljeval z obema – s književnikom, urednikom in publicistom, Petrom Kovačičem Peršinom.   foto: spomenika Boris

»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak Ko se razgledujemo po zgodovini slovenske književnosti, kratko malo ne moremo spregledati vloge, ki so jo v njej igrale novele, kratke zgodbe, vinjete in črtice. Pa tu ne gre le za to, da se je naša umetna proza v 30. letih 19. stoletja začela s povestjo Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, ampak raje za to, da so Cankar s Skodelico kave, Prežihov Voranc z Bojem na požiralniku in Kosmač s Tantadrujem izpisali kratkoprozna dela, ki so se zasidrala resnično globoko v naš kolektivni kulturni spomin in za katera se zdi, da zelo dobro, zelo natančno povedo, kakšni smo pravzaprav ljudje, ki živimo med Jadranom in Panonijo. Tako je bilo torej včasih. Kaj pa danes? Kakšna neki je kratka proza, ki na Slovenskem nastaja v zadnjem času? Kdo vse jo piše, kdo vse jo objavlja in kdo vse jo bere? Katere teme

Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do č

Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik? Vol na polju, ptica na strehi, vol na strehi, ptica v letu … Kamorkoli pogledamo, če te dni obiščemo Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, povsod vidimo vole in ptice. Težki kot jesenska zemlja ali lahni kot poletna sapa zrejo v nas s platen, lesonitnih plošč, keramičnih krožnikov, tapiserij in drobnih lističev papirja. To seveda pomeni, kot so najbrž že uganili ljubitelji slovenske likovne umetnosti, da si je v dolenjskem umetnostnem hramu ta hip mogoče ogledati retrospektivno razstavo Vladimirja Makuca, nespornega velikana našega likovnega modernizma. Dolgih sedem desetletij ustvarjanja umetnika, ki se je rodil leta 1925 v Solkanu, že leta 1979 prejel veliko Prešernovo nagrado in se kak mesec po 91. rojstnem dnevu poslovil pred šestimi leti, je zdaj strnjenih tako, da razstava obiskovalke in

Kaj se zgodi, ko plese, ki so jih naši pradedki in prababice plesali za svoj užitek na plesišču, prestavimo v dvorano z odrom in občinstvom? V tokratnem Kulturnem fokusu smo v precep vzeli etnokoreologijo. Kako? Kaj natanko je to "etnokoreologija"? – Beseda je dolga in slej ko prej zveni malo zastrašujoče, a tisti, ki poznajo nekaj starogrških besednih korenov, lahko hitro ugotovijo, za kaj tu gre. Vsem drugim pa nam je bila v pomoč dr. Rebeka Kunej, raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU in predsednica organizacijskega odbora 32. simpozija Študijske skupine za etnokoreologijo, ki deluje pod okriljem Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo, mednarodnega simpozija, ki je prav na dan, ko smo se z dr. Kunej pogovarjali, začel z delom v Brežicah. Kaj torej je etnokoreologija, kaj preučuje in kako z njeno pomočjo širimo svoje horizonte znanja, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.   foto: Matija Jama – Belokranjsko kolo, olje na platnu, okoli 1930, izrez (Wikimedia Co

Pomenski obseg besede kultura je zelo širok in sega, na primer, od branja Prešerna do priprave žgancev. Zato se sprašujemo, kaj sploh pomeni beseda kultura in kako se je njen pomen spreminjal skozi čas? Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav poslušate, ko poslušate Kulturni fokus? Kaj neki naj bi bila ta »kultura«, ki ji je posvečena oddaja? – Če pogledamo, na primer, kakšne vsebine smo v letu 2022 pripravili v kontekstu Kulturnega fokusa, ugotovimo, da je kultura pojem, ki nam omogoča, da se na dolgo in široko pogovarjamo tako o stoletnih požigalniških praksah staroselskih ljudstev v Avstraliji kakor o likovni ustvarjalnosti slovenskih umetnic v treh poosamosvojitvenih desetletjih, tako o vraževerju v antičnem Rimu kakor o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu. Pomenski obseg besede kultura je očitno zelo širok in izmuzljiv in ni si težko predstavljati skeptika, ki bi pripomnil, da bi se bilo rabi besede, s katero lahko opišemo toliko tako različnih pojavov, v izogib nejasnosti pametno kratko malo odpovedati.

Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca, t

Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva. Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.   A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière,

Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj

Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Wale

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino.

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikr

Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga. Od najstarejših preročišč, etruščanskih svečenikov, starogrških magičnih praks, obtoževanj copranja med pogani in kristjani do čudežnih in dvomljivih razodetij v islamu  

Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti ume

Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih. Postojnska arheološka topografska regija z Nanosom in Snežnikom, dvema orientacijskima točkama na geostrateškem zemljevidu dolge zgodovine dramatičnih dogodkovNotranjska med prazgodovino in antiko je z materialno arheološko dediščino v današnji čas naplavila kar nekaj razburljivih zgodb preteklosti, ki jih je mogoče brati tudi ob pomoči uporabe novih tehnologij. Pred časom je izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom Od Okre do Albijske gore, v kateri se ukvarja z naselbinsko kulturo od mla

Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portr

Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog. Več kot stoletje dolga tradicija, ki je vzore našla v pariških likovnih salonihPrihodnji teden se v Mariboru začenja likovno-vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kot se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstm