Kulturni Fokus

Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev. To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakult

"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"V oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora o antropologiji miru, ki se raziskovalno naslanja predvsem na prakse in izkušnje domačijskih ljudstev po svetu, o možnosti miroljubnega življenja nasploh, razmišlja dr. Renata Šribar. Pri staroselcih Amerike je kar nekaj primerov, ko so se ljudje za reševanje kofliktov odločali tako, da so jih spremenili v igro, skupnost so osnovali okrog modrih ali (naj)starejših (žensk), niso poudarjali moške bojevniške toksičnosti, ampak so si prizadevali za doseganje skupnih konsenzov. Pokozali so, da vojna ne pomeni nujno neizogibnega dejstva človeške civilizacije. Prisluhnite pogovoru Magde Tušar z raziskovalko, predavateljico feministično teoretičarko, aktivistko in publicistko, dr. Renato Šribar.

Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?Takoj po prvomajskih praznikih se bo najnovejša generacija maturantk in maturantov soočila s prvim izzivom, ki ga prinaša zrelostni izpit – z esejem iz književnosti. Med literarnimi deli, ki tam čakajo letošnje četrtošolce in četrtošolke, je tudi ena najbolj znamenitih, največkrat uprizorjenih dram vseh časov, Sofoklejeva tragedija o Antigoni. V njej beremo o hčeri nesrečnega kralja Ojdipa, ki navkljub izrecni prepovedi novega tebanskega vladarja, Kreona, sklene pokopati svojega brata Polinejka, ki je umrl – tako vsaj položaj interpretira nov oblastni režim v Tebah – kot izdajalec, ko se je z orožjem v rokah boril zoper rodno mesto. Kot vemo, to dejanje neposlušnosti Antigono navsezadnje stane lastnega življenja, maturanti in maturantke pa bodo v svojih esejih morali razmišljati, kaj nam ta, dobrih 2400 let stara smrt pravzaprav sporoč

Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti Ni še tako dolgo, kar si svojih življenj preprosto nismo mogli predstavljati brez videorekorderjev, disket ali telefonov z vrtljivo številčnico. Pa bi naši otroci oziroma vnuki, če bi jim te naprave pokazali danes, vedeli, čemu so služile in kako so delovale? – Malo verjetno. Sploh pa: le kako bi jim mogli pokazati take aparature, ko pa so že scela izginile iz naših stanovanj … No, če bi našim najmlajšim res hoteli predstaviti, kako se je živelo v prazgodovinskih časih okoli leta 1990, ali če bi sami sebe hoteli popeljati na mehko nostalgičen potep po preteklosti, se seveda lahko odpravimo na jugozahodni konec ljubljanskega barja, v poslopje nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri, kjer zdaj že polnih sedem desetletij domuje Tehniški muzej Slovenije. Drži pa, da bomo tam videli še vse kaj drugega k

Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletjaVeč kakor 1800 platen, 1200 skulptur, 2800 keramičnih izdelkov, 7000 risb, 300 tapiserij in kar 30 tisoč grafičnih tiskov. To je – v nekaj suhih številkah – orjaški opus Pabla Picassa, ki je nastajal med letom 1889, ko se je Picasso, tedaj komaj osemleten, podpisal pod svojo prvo oljno sliko, in dopoldnevom 8. aprila 1973, ko je le nekaj ur pred smrtjo še zadnjič stopil iz svojega ateljeja v južni Franciji. Vmes pa seveda najdemo kopico znamenitih, ikoničnih del – od Dečka s pipo prek Portreta Gertrude Stein in Avignonskih gospodičen do Guernice –, ki velikega Španca umeščajo v samo središče umetniškega kanona 20. stoletja. A slava je, kot vemo, dvorezen meč. Kanoniziranost nas namreč kaj lahko zapelje v nekakšno recepcijsko lenobnost ali brezbrižnost, da potem nismo več zmožni zares videti, kako so umetniki kalibra Mozart, Shake

Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko. Izhajal je sicer iz družine trgovcev z umetninami in obrtnimi izdelki. Čeprav se barve na njegovih slikah spreminjajo, je neprecenljiv pogled na morda eno najbolj enigmatičnih slik iz njegovega bogatega opusa, na Zvezdno noč s podobo nenavadnegs kozmičnega vrtinčenja zvezd in zelo svetle Venere, ali na Sončnice, ob katerih imajo nekateri vtis, da z leti venijo. Magda Tušar je na pogovor za večerno oddajo Kulturni fokus povabila dr. Rebeko Vidrih s Filozofske fakultete v Ljubljani in učitelja Antona Starca s Srednje šole za oblikovanje In fotografijo in Umetniške gimnazije Ljubljana.

Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija. To zbirališče strasti vsakdana, ki je na razumljiv način podano občinstvu, postane institucionalizirano v času velikih revolucionarnih premikov, prevzemov oblasti nad zasedenimi kolonijami in stopnjevanja industrializacije, njegova nomadska kultura pa znova zaživi obdobjih pospešenega grajenja železnic. Proti koncu 18. stoletja, po sedemletni vojni med Francijo in Anglijo, nekaj let pred francosko revolucijo, ko v Angliji vojaki brez poklica občinstvu prikazujejo svoja znanja in veščine ter podjetni posamezniki postavijo nekakšne arene, se cirkus oblikuje po vojaškem ustroju in disciplini. Ne prvič v zgodovini pa poleg artizma, pretiravanja, groteske, obscenosti in subverzivnosti, cirkus postane oder za dresiranje eksotičnih živali in živ muzej raznotere kolekcije človeških primerkov z obrobji velikih imperialnih držav. Za oddajo Kulturni fokus

Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji Če v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pobrskamo za geslom »humanizem«, se podučimo, da je to »nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka«. Slovar nato humanizem povsem eksplicitno poveže z renesančno kulturo, to pa nas slej ko prej napotuje k implicitnemu sklepu, da je zibko humanističnega pogleda na svet treba iskati v Evropi, k sklepu torej, da naj bi prav filozofske in umetnostne tradicije, ki so se v počasnem teku stoletij razvile na stari celini, človeštvu kot celoti podarile neskončno dragoceni ideji vsestransko razvitega, avtonomnega posameznika na eni strani ter univerzalnih človekovih pravic na drugi. Ob tolikšni intelektualni prodornosti in kulturni darežljivosti pa nam v Evropi tudi ne bi smelo zmanjkati razlogov za samovšečno trepljanje po ramenih, kajne?!   Prav zato je st

Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so med drugim obstajale zveze za novo družbo, združbe, ki jim je veliko pomenilo nenasilje. Tudi po prvem svetovnem spopadu so ljudje ponekod poskušali graditi temelje večje enakosti in se zavzemali za socialni mir. Hkrati so pomembna imena na kvaziznanstvenih poskusih dokazovala vnaprej znane izide o pomembnih rasnih razlikah. Dokazovanje manjvrednosti potomcev koloniziranih staroselcev ni bilo nekaj novega, je pa dobilo veliko večjo veljavo v biologiji, medicini, zoologiji in drugih eksperimentalnih znanostih. V kraljestvu belega človeka je zavladala histerija - zamisel o rasni higieni in oplemenitenju biološke substance, ki bo prečiščena, brez nevarnih obarvanih primesi

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili? 24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo p

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo. A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda n

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti. Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kate

Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej Na deveto umetnost so na Slovenskem številni dolgo gledali zviška, češ da je vse preveč sporočilno enostavna, neestetska, nasilna in, jasno, namenjena izključno množični potrošnji, kar naj bi bilo kar najbolj zanesljivo znamenje, da je s stripom kot umetnostno prakso nekaj hudo narobe. Je pa prav verjetno, da ti skeptiki nikoli v življenju niso imeli v rokah risoromana, posebnega, dolgometražnega, literarno in likovno izrazito ambicioznega stripovskega žanra, ki se je med stripoljubci na oni strani Atlantika začel uveljavljati nekako ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred desetletjem pa je, zahvaljujoč predvsem dejavnosti založbe VigeVageKnjige, začel osvajati tudi bralke in bralce pri nas. So torej stari slovenski predsodki zoper deveto umetnost danes naposled preseženi? Je risoroman tista form

Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu? 27. januarja 1945 so enote rdeče armade osvobodile najbolj zloglasno izmed vseh nacističnih taborišč smrti, Auschwitz. Zato na pobudo Združenih narodov že vse od leta 2005 na ta dan obeležujemo spomina na žrtve holokavsta, v katerem je, kakor ocenjujejo zgodovinarji, življenje na kar najbolj okruten način izgubilo približno šest milijonov Judov. Toda ta številka je tako velika, tako vrtoglava, nemara celo tako abstraktna, da si tisti, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, pravega značaja trpljenja v koncentracijskih taboriščih, getih in ječah skorajda ne moremo predstavljati. Kaj ta številka šestih milijonov resnično pomeni, si nemara lahko začnemo predstavljati šele, ko se srečamo z umetnostjo, ki zgodovinskim poročilom podeli konkretno, individualno človeško razsežnost. Ko namreč stojimo pred slikarskimi deli Zorana Mušiča, ko gledamo filme, kot sta Shoa francoskega režiserja Claud

Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presene

Za Maje, ki nikoli niso oblikovali skupnega, enotnega identitetnega prostora, saj gre za več skupin ljudstev Srednje Amerike, ki so med drugim govorila vsaka svoj jezik, se je marsikdo začel zanimati po kontroverzni hollywoodski filmski upodobitvi Apokalipso. Ta je, čeprav z izkrivljeno sliko, pometla s prejšnjimi romantiziranimi predstavami o miroljubnih, včasih poduhovljenih poljedelcih, ki so se ogibali vojnim napetostim in krvavim spopadom. Čeprav je bila njihova civilizacija v zatonu in je skoraj popolnoma propadla že pred španskim prihodom, arheologi v zarasli džungli še vedno odkrivajo nekdanja urbana središča. Tudi potomci Majev še živijo ter znova spoznavajo svojo staroselsko kulturo, znanja prednikov, ki zajemajo tako astrologijo, matematiko in astronomijo kot umetnost, pisavo in zapletene koledarske sisteme. Dr. Ivan Šprajc, arheolog, zgodovinar in antropolog, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki z raziskovanjem odkril, da uporaba sistema majevskega koledarja z 260-dnevnim ciklom sodi dlje v pre

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod,

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponek

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepleteno