Kulturni Fokus

Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji Če v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pobrskamo za geslom »humanizem«, se podučimo, da je to »nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka«. Slovar nato humanizem povsem eksplicitno poveže z renesančno kulturo, to pa nas slej ko prej napotuje k implicitnemu sklepu, da je zibko humanističnega pogleda na svet treba iskati v Evropi, k sklepu torej, da naj bi prav filozofske in umetnostne tradicije, ki so se v počasnem teku stoletij razvile na stari celini, človeštvu kot celoti podarile neskončno dragoceni ideji vsestransko razvitega, avtonomnega posameznika na eni strani ter univerzalnih človekovih pravic na drugi. Ob tolikšni intelektualni prodornosti in kulturni darežljivosti pa nam v Evropi tudi ne bi smelo zmanjkati razlogov za samovšečno trepljanje po ramenih, kajne?!   Prav zato je st

Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so med drugim obstajale zveze za novo družbo, združbe, ki jim je veliko pomenilo nenasilje. Tudi po prvem svetovnem spopadu so ljudje ponekod poskušali graditi temelje večje enakosti in se zavzemali za socialni mir. Hkrati so pomembna imena na kvaziznanstvenih poskusih dokazovala vnaprej znane izide o pomembnih rasnih razlikah. Dokazovanje manjvrednosti potomcev koloniziranih staroselcev ni bilo nekaj novega, je pa dobilo veliko večjo veljavo v biologiji, medicini, zoologiji in drugih eksperimentalnih znanostih. V kraljestvu belega človeka je zavladala histerija - zamisel o rasni higieni in oplemenitenju biološke substance, ki bo prečiščena, brez nevarnih obarvanih primesi

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili? 24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo p

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo. A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda n

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti. Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kate

Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej Na deveto umetnost so na Slovenskem številni dolgo gledali zviška, češ da je vse preveč sporočilno enostavna, neestetska, nasilna in, jasno, namenjena izključno množični potrošnji, kar naj bi bilo kar najbolj zanesljivo znamenje, da je s stripom kot umetnostno prakso nekaj hudo narobe. Je pa prav verjetno, da ti skeptiki nikoli v življenju niso imeli v rokah risoromana, posebnega, dolgometražnega, literarno in likovno izrazito ambicioznega stripovskega žanra, ki se je med stripoljubci na oni strani Atlantika začel uveljavljati nekako ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred desetletjem pa je, zahvaljujoč predvsem dejavnosti založbe VigeVageKnjige, začel osvajati tudi bralke in bralce pri nas. So torej stari slovenski predsodki zoper deveto umetnost danes naposled preseženi? Je risoroman tista form

Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu? 27. januarja 1945 so enote rdeče armade osvobodile najbolj zloglasno izmed vseh nacističnih taborišč smrti, Auschwitz. Zato na pobudo Združenih narodov že vse od leta 2005 na ta dan obeležujemo spomina na žrtve holokavsta, v katerem je, kakor ocenjujejo zgodovinarji, življenje na kar najbolj okruten način izgubilo približno šest milijonov Judov. Toda ta številka je tako velika, tako vrtoglava, nemara celo tako abstraktna, da si tisti, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, pravega značaja trpljenja v koncentracijskih taboriščih, getih in ječah skorajda ne moremo predstavljati. Kaj ta številka šestih milijonov resnično pomeni, si nemara lahko začnemo predstavljati šele, ko se srečamo z umetnostjo, ki zgodovinskim poročilom podeli konkretno, individualno človeško razsežnost. Ko namreč stojimo pred slikarskimi deli Zorana Mušiča, ko gledamo filme, kot sta Shoa francoskega režiserja Claud

Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presene

Za Maje, ki nikoli niso oblikovali skupnega, enotnega identitetnega prostora, saj gre za več skupin ljudstev Srednje Amerike, ki so med drugim govorila vsaka svoj jezik, se je marsikdo začel zanimati po kontroverzni hollywoodski filmski upodobitvi Apokalipso. Ta je, čeprav z izkrivljeno sliko, pometla s prejšnjimi romantiziranimi predstavami o miroljubnih, včasih poduhovljenih poljedelcih, ki so se ogibali vojnim napetostim in krvavim spopadom. Čeprav je bila njihova civilizacija v zatonu in je skoraj popolnoma propadla že pred španskim prihodom, arheologi v zarasli džungli še vedno odkrivajo nekdanja urbana središča. Tudi potomci Majev še živijo ter znova spoznavajo svojo staroselsko kulturo, znanja prednikov, ki zajemajo tako astrologijo, matematiko in astronomijo kot umetnost, pisavo in zapletene koledarske sisteme. Dr. Ivan Šprajc, arheolog, zgodovinar in antropolog, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki z raziskovanjem odkril, da uporaba sistema majevskega koledarja z 260-dnevnim ciklom sodi dlje v pre

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod,

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponek

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepleteno

Črtomir Frelih povzema misel svojega kolega, da znanstveniki svoja dognanja neprestano preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in popravljajo, Mona Liza pa je bila naslikana samo enkrat in za vselej. Nobenih popravkov ne potrebuje več. Tokrat je gost oddaje Kulturni fokus umetnik in pedagog Črtomir Frelih, ki se pretežno ukvarja z medijem grafike. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so namreč nedavno odprli razstavo, na kateri je mogoče videti primerke risarskih in grafičnih del, s katerimi si je štiri desetletja gradil prepoznavno umetniško identiteto, se učil od starih mojstrov, spoznaval vrednost matric likovnih tehnik, se otepal rigidnih form in se vpisoval med inovatorje grafičnih postopkov, večinoma ustvarjal na svetlobi in leta risal v temi. Zadnja leta ga knjigojubna javnost in družbeno medijsko medmrežje poznata po podobah lisic in knjigi umetnika z naslovom Lisice. Breda Ilich Klančnik pa je kurirala aktualno pregledno razstavo z naslovom Grafike in risbe. Štiri desetletja.

S pesnikom in prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za »naj« esejistično zbirko smo govorili o slovenskem pesniškem kanonu pa tudi o tem, da je ubadanje s književnostjo danes pravzaprav urjenje v različnih oblikah beračenja Vsakega 3. decembra se spominjamo rojstva Franceta Prešerna. Zdaj že lepo število let ob tej obletnici kulturne ustanove po vsej državi, od galerij in muzejev do gledališč, pripravijo prav poseben, slavnostni program in na stežaj – ter večidel zastonj – odprejo svoja vrata. To je seveda imenitno; ni pa izključeno, da je sredi vsesplošnega kulturno-umetnostnega vrveža na Prešernov dan navsezadnje še najmanj pozornosti deležna tista umetniška disciplina, ki jo je, kot vemo, kar najvišje povzdignil sam Prešeren – poezija. Da bi nekako preemptivno zapolnili ta predpostavljeni manko, smo se v Kulturnem fokusu na predvečer t. i. veselega dne kulture posvetili prav pesništvu. V goste smo tako povabili enega naših najbolj izrazitih, umetniško najmočnejših pa tudi vplivnih pesnikov zadnjih tre

Kako je teolog Franc Grivec naši javnosti kot prvi sistematično predstavil bogato religiozno tradicijo, ki se je skozi stoletja razvila na slovanskem vzhodu? Kadar govorimo o trajnem ruskem prispevku v evropsko oziroma svetovno kulturno zakladnico, praviloma govorimo o velikih književnikih in skladateljih 19. in 20. stoletja, o Dostojevskem, Tolstoju in Ahmatovi pa o Čajkovskem, Prokofjevu in Stravinskem. In kar velja za evropski, slej ko prej velja tudi za slovenski prostor; zdi se pač, da sta v zadnjem stoletju in še malo v našem intelektualnem okolju kar najbolj odmevali prav ruski literatura in glasba, ki jima najbrž ob bok lahko postavimo še film z Eisensteinom in Tarkovskim na čelu.   Pa vendar to ni vse, kar zvedavim duhovom ponuja slovanska velikanka. Kakor namreč že nekaj časa zgovorno dokazuje založniška dejavnost KUD Logos, so vse pozornosti vredni tudi ruski filozofi in pravoslavni teologi, ki s svojim živim, zavzetim, pogosto presenetljivim pisanjem bralkam in bralcem omogočajo na svež, druga

Kakšna umetnost je za družbo učinkovita in s čim ter kako naj bi nanjo učinkovala, kakšna naj bi bila družba, ki je učinkovana od umetnosti? Kakšne vrste umetnost je zaželena? Verjetno ne angažirana politična umetnost, subverzivna umetnost? Umetnost, ki razume in prebira lokalne kontekste, okolja in prostore ter se odziva na potrebe ljudi, jih kolektivizira, daje identiteto skupnostim? Je to aplikativna umetnost, umetnost, ki idejno deluje z roko v roki z znanostjo …? Social Impact in Arts and Culture. The Diverse Lives of a Concept je naslov knjižne izdaje, ki sta jo nedavno uredila dr. Iva Kosmos in dr. Martin Pogačar iz ZRC SAZU. V njej so različni avtorji premlevali o tem, kako je "družbeni učinek modna beseda zadnjega desetletja. Je pojem, ki prevladuje v pisanju umetniških in znanstvenih projektov, pa tudi v razmišljanju in govorjenju o umetnosti in znanosti. Vendar pa poleg načel merljivosti in predvidljivosti želenega učinka enostavno ni veliko virov, ki bi jasno pojasnili, za kaj pri tej ideji gre:

Konji so v središču številnih pripovedi in legend. Nekdanji divji prebivalci step in savan so v prvih civilizacijah upodobljeni med vojnimi spopadi, v epskih besedilih in v mitologijah nastopajo kot del hibridnih bitji. V mnogih kulturnih izročilih varujejo tuzemsko in posmrtno življenje. Iz prazgodovine so se ohranili primerki keramičnih konjskih kipcev. Tudi v krščanski tradiciji so praznično izpostavljeni tako na martinovo kot na štefanovo. Nedavno je bila v Slovenskem etnografskem muzeju odprta razstava za naslovom Sveti konji - nebesni jezdeci. Avtorsko jo je zasnoval dr. Marko Frelih, zato ga je Magda Tušar povabila v oddajo Kulturni fokus.

Kako na ozadju budističnih konceptov, filozofskih šol in življenjskih praks razumeti podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami? »Umreti, spati; spati, nemara sanjati – a tu se zatakne: kakšnih sanj nam da smrt spanec,« se na najbolj znamenitem mestu najbolj znamenite evropske drame sprašuje danski kraljevič, ko tuhta, ali naj dvigne roko nad samega sebe ali ne. No, tristo let pozneje pa nič manj znameniti zdravnik z Dunaja zatrdi, da sanje pravzaprav predstavljajo kraljevsko pot, ki vodi do razumevanja človekovih nezavednih procesov. Očitno je torej, da se intelektualno življenje na stari celini že dolgo v pomembni meri vrti okoli sanj – pa naj nas, kakor Shakespeara, plašijo, ali nam odpirajo, kakor je menil Freud, čisto nove spoznavne horizonte. In vendar bi lahko rekli – še posebej, če smo pred tem brali knjigo Na pragu prebujenja, pod katero se podpisuje dr. Nina Petek, predavateljica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete –, da se, primerjalno gledano, v Evrop

Priznani kipar se je v zadnjem času javnosti predstavil z intrigantnima razstavama na severnem Primorskem in v Posavju V zadnjem času je bilo mogoče obiskati kar dve intrigantni razstavi, ki ju je pripravil akademski kipar Boštjan Kavčič. Tako smo si še sredi poletja v Tolminskem muzeju lahko ogledali Vrnitev boginje Izide, medtem ko bodo Prehajanja v gradu Rajhenburg odprta še do februarja 2023. A če so obiskovalci razstave na severnem Primorskem lahko videli umetnikovo intenzivno iskanje stilizirane ženske figure, ki na svojih rokah in glavi nosi kroglo kot simbol spoznanja, pa se tisti, ki se te dni napotijo v Posavje, srečujejo s Kavčičevim poizkusom, kako s skulpturami vzpostaviti neposreden dialog s preteklostjo soban in drugih grajskih prostorov.   Vtis je torej, da Kavčiča v umetniškem smislu privlačijo tako arhetipske, transhistorične podobe kakor srečanja s čisto konkretno zgodovino. In kako si ti dve, slej ko prej nasprotni stremljenji navsezadnje podajata roko, da bi vzpostavili enovit kiparsk