Kulturni Fokus

Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?V tokratnem Kulturnem fokusu smo prekoračili poslednjo mejo in se podali v vesolje, tja, kamor ni stopila še nikogaršnja noga. Med zvezde nas je ponesla vesoljska ladja Enterprise, legendarno plovilo, s katerim ljubitelji znanstvene fantastike že vse od leta 1966, ko je na ameriški televiziji luč sveta ugledala serija Zvezdne steze, raziskujejo neznana prostranstva Rimske ceste. Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno si je zamislil Gene Roddenberry, stvaritelj Zvezdnih stez? Pa tudi: kako so se radikalne socialne, politične in tehnološke spremembe v našem lastnem svetu navsezadnje odzrcalile v premenah motivnih poudarkov in tematskih preudarkov, ki zaposlujejo ustvarjalce nov

"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.” Kaznovanje kmetov je bilo opomin proti brezbožnem dvigovanju meča proti svojim gospodarjem.To prepričanje je razvidno iz prvega zapisa o kmečkem uporu v knjigi Historiarum de rebus Ungaricis (1622), katerega avtor je kronist in zgodovinar Miklós Istvánffy, ki je bil neposredni pričevalec upora, četudi je o tem pisal šele leta 1605. Njegov odnos do upora je bil značilno odklonilen Vsi opisi kmečkega upora iz tega časa so sovražni do kmetov in odražajo aristokratski status piscev. O uporu je leta 1660 pisal ljubiteljski zgodovinar Pethö de Gerse, v enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (1689) pa tudi Janez Vajkard Valvasor. Poleg tega je v Valvasorjevi knjigi tudi prva vizualna upodobitev kmečkega upora, ki jo je ustvaril Ivan Koc

V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih? Z živalmi so povezani tudi arhetipi, motivi in simboli, mnogokrat medkulturno posredovani in univerzalni, vendar skozi različne mitologije kažejo tudi protislovne plati. Znaimivo je, da imamo pri nas naprimer osla za tumpasto in trmasto žival, ki nam lahko povzroči mnogo problemov in zamud, vendar ga prejšnje tradicije, tudi zametki krščanstva, vidijo povsem drugače. Osel ima kopico dobrih lastnosti; ima dober vid in sluh, plenilce zaznava veliko prej, kot druge živali in človek. Za razliko od ovc, ki bi si morda tudi želele takih lastnosti, je manj vodljiv, ima pa zato boljšo orientacijo. Gost oddaje je teolog in zgodovinar, dr. Samo Skr

Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino. Turizem je ponekod že povsem okupiral osrčja starih mestnih jeder,  vztrajno vpliva na demografsko strukturo in na kompozicije njihovih prejšnjih podob. Tudi arhitektura, kot zamrznjena glasba (po Madame de Staël, umrla je prav na dan 14. julija), je velikokrat vsiljena stvarnim prostorom, spotika se v generični univerzalnosti in prehiteva ritem prostora in časa, kot da ne bi želela več upoštevati železnega pravila, da je razvoj nadaljevanje tradicije in tradicija ohranjanje razvoja. O kontinuitetah prostorskega delovanja na podeželju in v urbanih okoljih, slabih perspektivah in vrhunskih stvaritvah, nocoj v oddaji Kulturni fokus razmišljajo Mateja Kavčič, arhitektka in konservatorka restavratorka, zaposlena na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Janko Rožič, arh

Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?Ko so leta 410 Vizigoti zavzeli in brutalno oplenili mesto Rim, se je številnim sodobnikom zdelo, da je civiliziranega življenja nepreklicno konec. Apokaliptična pričakovanja so bila v zraku. Mož, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino, sveti Hieronim, je tako pisal o žarki luči sveta, ki da je nenadoma ugasnila, in zaskrbljeno pripomnil: »Če lahko pade Rim, nič ne more biti varno.« Danes sicer vemo, da se svet z zatonom rimskega cesarstva – še zlasti, seveda, njegove zahodne polovice – le ni končal, drži pa, da se je radikalno spremenil, preobrazil. Enega izmed obrazov te preobrazbe si lahko ogledamo, če v roke vzamemo še svežo, v angleščini pisano študijo Between Ravenna and Constantinople : Rethinking Late Antiquity Settlement Patterns (M

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledali&

Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka. Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana p

Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja. Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci i

Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se je Magda Tušar pogovarjala z dr. Dragico Fabjan Andritsakos iz Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, dr. Bernardo Županek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana in dr. Julijano Visočnik iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, pa se bomo s pomembnimi omembami otrok srečali tudi v podobah spomenikov z napisi iz rimskega obdobja in v obliki pripovedi grobišč rimske Emone. Sodelujoče v oddaji so s podobnimi temami sodelovale tudi na letošnjem Grošljevem simpoziju v Ljubljani, ko so predavateljice in predavateljio bravnavali materialne vire, na primer ohranjene igrač

To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske državeKo je Đorđe Balašević februarja 2021 izgubil bitko s covidom, so pri enem izmed srbskih časopisov lucidno zapisali, da je z odhodom velikega novosadskega kantavtorja Jugoslavija umrla še v drugo. Treba je reči, da novinarji takrat niso prav nič pretiravali; ko se je namreč razvedelo, da se je Balašević pridružil svojemu dedu pri oranju nebeških njiv, so na ulice mest od Ljubljane do Skopja stopili njegovi užaloščeni oboževalci, da bi skupaj še zadnjič zapeli pesmi, ki so, zimzelene, očitno preživele in za svetlobna leta presegle vse razprtije, vse mednacionalno sovraštvo, vse trpljenje, vse potoke krvi, ki so, kot vemo, tako tragično obeležili prvo smrt skupne države. Kako neki je Balaševiću to uspelo? O čem je pisal in kako je svoje pesmi navsezadnje pel, da v živo zadevajo Slovence in Makedonce, Srbe in

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Najstarejša slovenska muzejska institucija je seveda Narodni muzej Slovenije, ki so ga leta 1821 – se pravi pred več kot 200 leti - ustanovili kot Deželni muzej za Kranjsko. Tako v organizacijskem kot prostorskem smislu je v okvirih te krovne ustanove delovala tudi etnološka dejavnost, dokler se pred 100 leti ni osamosvojila. Slovenski etnografski muzej je sicer v novo pridobljenih prostorih dobro zaživel šele na prelomu v 21. stoletje, ko je dozorela priložnost za temeljito muzejsko predstavitev zbirk etnologije. V sodobnih postavitvah so si tako obiskovalci, poleg drugih razstav, lahko ogledali tudi dve stalni razstavi. J

Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal SredozemljaV zgodnjem tretjem stoletju našega štetja, ko je bil Ptuj še mlado mesto, je po številu prebivalcev – z bližnjo okolico vred naj bi jih bilo kar okoli 30 tisoč – menda prekašal tako tedanji Dunaj kakor London in je veljal za eno pomembnejših oziroma vplivnejših upravnih, prometnih in gospodarskih središč rimskega imperija. Toda kaj to zares pomeni? Zakaj se je Petoviona, kakor so mesto imenovali Rimljani, tako zelo razvila? Kako se je v njej živelo in s čim so se preživljali njeni prebivalci? Kdaj in zakaj je njena slava navsezadnje zašla? Sploh pa: če je bila Petoviona tako zelo velika in pomembna – kje so arheološki zakladi, ki bi zgovorno potrjevali njeno veličino? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jano

Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?Veliki mislec francoskega razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je v svojih znamenitih Izpovedih, ki jih lahko štejemo za prvo avtobiografijo v modernem pomenu besede, med drugim zapisal tole: »Nikdar nisem toliko mislil, toliko živel, toliko doživljal, bil toliko jaz sam, ako smem tako reči, kakor tedaj, ko sem popotoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli. Kadar sem na mestu, sem skoraj nezmožen misliti; moje telo se mora gibati, da zaživi v njem duh.« Čeprav so bile te besede zapisane pred četrt tisočletja, se v njih z lahkoto prepoznamo tudi mi danes. Iti na krepčilen sprehod in si tako zbistriti glavo ter urediti svoje misli – to je vendar nekaj, kar počnemo oziroma izkušamo vsak dan ali vsaj vsak teden, kajne. No, pred nedav

Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev. To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakult

"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"V oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora o antropologiji miru, ki se raziskovalno naslanja predvsem na prakse in izkušnje domačijskih ljudstev po svetu, o možnosti miroljubnega življenja nasploh, razmišlja dr. Renata Šribar. Pri staroselcih Amerike je kar nekaj primerov, ko so se ljudje za reševanje kofliktov odločali tako, da so jih spremenili v igro, skupnost so osnovali okrog modrih ali (naj)starejših (žensk), niso poudarjali moške bojevniške toksičnosti, ampak so si prizadevali za doseganje skupnih konsenzov. Pokozali so, da vojna ne pomeni nujno neizogibnega dejstva človeške civilizacije. Prisluhnite pogovoru Magde Tušar z raziskovalko, predavateljico feministično teoretičarko, aktivistko in publicistko, dr. Renato Šribar.

Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?Takoj po prvomajskih praznikih se bo najnovejša generacija maturantk in maturantov soočila s prvim izzivom, ki ga prinaša zrelostni izpit – z esejem iz književnosti. Med literarnimi deli, ki tam čakajo letošnje četrtošolce in četrtošolke, je tudi ena najbolj znamenitih, največkrat uprizorjenih dram vseh časov, Sofoklejeva tragedija o Antigoni. V njej beremo o hčeri nesrečnega kralja Ojdipa, ki navkljub izrecni prepovedi novega tebanskega vladarja, Kreona, sklene pokopati svojega brata Polinejka, ki je umrl – tako vsaj položaj interpretira nov oblastni režim v Tebah – kot izdajalec, ko se je z orožjem v rokah boril zoper rodno mesto. Kot vemo, to dejanje neposlušnosti Antigono navsezadnje stane lastnega življenja, maturanti in maturantke pa bodo v svojih esejih morali razmišljati, kaj nam ta, dobrih 2400 let stara smrt pravzaprav sporoč

Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti Ni še tako dolgo, kar si svojih življenj preprosto nismo mogli predstavljati brez videorekorderjev, disket ali telefonov z vrtljivo številčnico. Pa bi naši otroci oziroma vnuki, če bi jim te naprave pokazali danes, vedeli, čemu so služile in kako so delovale? – Malo verjetno. Sploh pa: le kako bi jim mogli pokazati take aparature, ko pa so že scela izginile iz naših stanovanj … No, če bi našim najmlajšim res hoteli predstaviti, kako se je živelo v prazgodovinskih časih okoli leta 1990, ali če bi sami sebe hoteli popeljati na mehko nostalgičen potep po preteklosti, se seveda lahko odpravimo na jugozahodni konec ljubljanskega barja, v poslopje nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri, kjer zdaj že polnih sedem desetletij domuje Tehniški muzej Slovenije. Drži pa, da bomo tam videli še vse kaj drugega k

Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletjaVeč kakor 1800 platen, 1200 skulptur, 2800 keramičnih izdelkov, 7000 risb, 300 tapiserij in kar 30 tisoč grafičnih tiskov. To je – v nekaj suhih številkah – orjaški opus Pabla Picassa, ki je nastajal med letom 1889, ko se je Picasso, tedaj komaj osemleten, podpisal pod svojo prvo oljno sliko, in dopoldnevom 8. aprila 1973, ko je le nekaj ur pred smrtjo še zadnjič stopil iz svojega ateljeja v južni Franciji. Vmes pa seveda najdemo kopico znamenitih, ikoničnih del – od Dečka s pipo prek Portreta Gertrude Stein in Avignonskih gospodičen do Guernice –, ki velikega Španca umeščajo v samo središče umetniškega kanona 20. stoletja. A slava je, kot vemo, dvorezen meč. Kanoniziranost nas namreč kaj lahko zapelje v nekakšno recepcijsko lenobnost ali brezbrižnost, da potem nismo več zmožni zares videti, kako so umetniki kalibra Mozart, Shake

Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko. Izhajal je sicer iz družine trgovcev z umetninami in obrtnimi izdelki. Čeprav se barve na njegovih slikah spreminjajo, je neprecenljiv pogled na morda eno najbolj enigmatičnih slik iz njegovega bogatega opusa, na Zvezdno noč s podobo nenavadnegs kozmičnega vrtinčenja zvezd in zelo svetle Venere, ali na Sončnice, ob katerih imajo nekateri vtis, da z leti venijo. Magda Tušar je na pogovor za večerno oddajo Kulturni fokus povabila dr. Rebeko Vidrih s Filozofske fakultete v Ljubljani in učitelja Antona Starca s Srednje šole za oblikovanje In fotografijo in Umetniške gimnazije Ljubljana.

Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija. To zbirališče strasti vsakdana, ki je na razumljiv način podano občinstvu, postane institucionalizirano v času velikih revolucionarnih premikov, prevzemov oblasti nad zasedenimi kolonijami in stopnjevanja industrializacije, njegova nomadska kultura pa znova zaživi obdobjih pospešenega grajenja železnic. Proti koncu 18. stoletja, po sedemletni vojni med Francijo in Anglijo, nekaj let pred francosko revolucijo, ko v Angliji vojaki brez poklica občinstvu prikazujejo svoja znanja in veščine ter podjetni posamezniki postavijo nekakšne arene, se cirkus oblikuje po vojaškem ustroju in disciplini. Ne prvič v zgodovini pa poleg artizma, pretiravanja, groteske, obscenosti in subverzivnosti, cirkus postane oder za dresiranje eksotičnih živali in živ muzej raznotere kolekcije človeških primerkov z obrobji velikih imperialnih držav. Za oddajo Kulturni fokus